Zgodba o Vidovem brejgu

V svoji okolici smo poiskali zanimiv primer dediščine, tako snovne (arhitekturno zanimiva vila, ohranjeno stavbo pohištvo in predmeti) kot tudi nesnovne (zgodbe, obredi, plesi, pesmi, igre). Arhitekturno zanimiva vila je ponudila zgodbo povezano tako z življenjem lastnikov kakor tudi širše okolice. Danes je vila zaživela v novi podobi, nekoč tipična kmetija se je preoblikovala: poudarek je na gojenju in predelavi zelišč ter turistični dejavnosti.

Želeli smo jo približati učencem, da bi je ne bi samo poznali, temveč tudi cenili in skrbeli za njeno ohranjanje. Zato smo izvedli tehniški dan na temo Zgodbe z vidovega brejga, v katerega so bili vključeni vsi učenci šole in aktivno spoznavali pestrost dediščine v domačem kraju. Tako so nastali številni izdelki na temo dediščine.

Zgodba

Hiša na Vidovem brejgu, kakor je z ledinskim imenom poimenovan del Fokovcev, je bila zgrajena 1927. Poimenovali so jo Vila Mojmir. Ta vila ima za sabo zelo zanimivo zgodbo, zgodbo družine Grabar. Vilo je zgradil gospod z dvema sinovoma, žena Julija pa je bila migrantka, saj je odšla v Združene države Amerike s trebuhom za kruhom. Julija je bila lepotica, avanturistka, ki je bila očitno tudi zelo podjetna in je domov pošiljala denar. Zanimivo je, da je v tej družini šla v tujino ženska, po navadi so šli moški.

Po pripovedovanju sosedov je bila to nekoč največja hiša v vasi in ljudje so se v njej celo poročali. Bila je to kmetija z 10 hektarji zemlje. Vila je tipične madžarske arhitekture, kar je za ta del Goričkega ni nekaj nenavadnega. Da denarja ni manjkalo, kaže to, da so vsa okna izdelana po meri. Na sredi je vodnjak, kopalnice ni. Kuhinja je kar velika in ima prekrasen velik štedilnik ter krušno peč. Ob tem osrednjem prostoru sta še dve sobi in zdi se, da je zmanjkalo denarja, da bi vilo povsem dokončali, zato soba desno od vhoda ni bila nikoli dokončala. Lesenega poda zaradi pomankanja denarja ni bilo mogoče narediti, zato je soba na najlepši lokaciji v hiši vedno služila kot shramba.

Takrat Vila Moj ni bila edina hiša na Vidovem bregu. Ko se je Julija vrnila, je mož zbolel in umrl. Sama se je vedno zelo bala, da bi v starosti ostala priklenjena na posteljo in potrebovala nego. Na žalost se je ravno to zgodilo. Juliana Grabar sedem let pred smrtjo ni mogla vstati iz postelje, zanjo je skrbela snaha Jolanka, ki je bila tudi zadnja prebivalka vile. V tej prelepi in nekoč premožni hiši je živela nič kaj bogato življenje, izkusila je nasilje moža in pomanjkanje.

Danes je vila zaživela v novi podobi, nekoč tipična kmetija se je preoblikovala: poudarek je na gojenju in predelavi zelišč ter turistični dejavnosti, ki v kraj in hišo privablja nove obiskovalce.

Didaktična namizna igra

Interaktivni kvizi

Tangram